Adelaide94

Čudež
Objavljeno 10.07.2008 v The dark side... | Komentiranje omogočeno

V življenju smo takemu dogodku povečini redko izpostavljeni. Sam sem včeraj popoldne bil enemu izmed njih priča. Čudežu življenja namreč.

Kljub mojemu bogatemu znanju biologije človeka in medicine nasploh, rojstvo otroka težko drugače opišem.

Ves ta začetek s popadki, ki si sledijo čedalje pogosteje, odpiranje porodnega kanala, ki ga vsake toliko časa odčita babica. Želje, da se čimprej konča. V kožo porodnice, svoje žene, se kar ne upam postaviti.

In na koncu pride trenutek, ko je treba pritisniti. Enkrat, dvakrat, trikrat,… Močno, močneje!

Najprej je tu glavica, še nekaj dolgih sekund in na operacijski mizi leži nebogljeno človeško bitje. Človek.

Kakšen potencial se skriva v njem! Kakšen bo njegov karakter? Kako bo izgledal? Koliko srečnih trenutkov bo vnesel v naše življenje? Koliko ljubezni mu bom dal?

Leži nebogljen. S popkovnico še vedno privezan na mater. Brez glasu. Zadržujem dih. A je živ?

Sekunda, dve, tri,…

Nato jok. Ne močan. Prijeten. Sporoča mi, da je vse v redu. Da je z nami.

Zal, dobrodošel. Rodil si se na nepopoln svet. Edino, kar ti lahko obljubim je neizmerna ljubezen. In vse ostalo, manj pomebno, kar boš rabil.