Kolo
Objavljeno 8.05.2009 v The dark side... | Komentiranje omogočeno

Včeraj sem naučil hčerko voziti kolo. Brez pomožnih kolesc, da se razumemo.

Sicer nič kaj presenetljiv dosežek, glede na to, da je pred kratkim dopolnila 6 let. Prav zaprav nama je uspelo dokaj pozno. Naj pristavim, da se mala rola že skoraj 2 leti. A kolesa brez pomožnih kolesc se ni in ni hotela pritakniti. Poskusila sva že lani, jeseni. Odstranil sem ji pomožna kolesca in gremo!

Pa ni šlo. Poleg tega je več nisem dobil na kolo. Seveda pozimi itak ni bil pravi čas. Smo raje malce izpopolnjevali tehniko smučanja.

Sedaj spomladi pa je bil že skrajni čas. Odpor smo ji poskušali zlomiti na vse možne načine. Mislim, da je pretehtalo dejstvo, ko je spoznala, da vsi njeni vrstniki, pa še veliko mlajših, obvlada to mojstrovino.

A izgledalo je sila nerodno. In predvsem naporno zame!

Držeč kolo, ponavadi za sedež, sklonjen na njo sem tekal ob kolesu gor in dol po ulici. NIsem še začel s tekom, pozimi pa je orbitrek bolj kot ne sameval.

Seveda nisem zdržal dolgo. Tokrat mi je njena nevztrajnost šla na roko.

Začetki so bili sila neobetavni. Izgledalo je že, da se nikoli ne bo naučila. A včeraj, ko sva spet vadila se je dogodil preboj. Začutil sem, da ji uspeva ujeti in držati ravnotežje. Zato sem jo spustil. In se je kar peljala. Seveda še moram biti zraven. Težave so ob startu, kakor tudi ob ustavljanju/sestopu. Peleg tega se ji tudi ograja vse prevečkrat postavlja ob pot. A gre. Praktično se pelje  samostojno. Sam izgledam bolj kot nekakšen bodyguard iz filmov o ameriškem predsedniku. No, s to razliko, da sam ob tej priložnosti ne oblečem obleke, pač pa sem bolj v “casual” stilu. 

Navdušenje je bilo seveda nepopisno. O tem je morala  obvestiti vse prijatelje iz vasi, pred spanjem pa še babici telefonirati. Še po pravljici je o tem čebljala. Verjamem, da bo danes ravno to glavna tema v vrtcu.

Že kar načrtuje, kdaj se bo spet peljala. Danes ima telovadba, zato šele jutri. In pa v nedeljo.

Sam moram kupiti kaseto za kamero. Čeprav sem najpomembnejši trenutek že zamudil, pa je del tega dogajanja vseeno dobro posneti. Za spomin. Gre za enega izmed prizorov, ki bi jih bilo res škoda zamuditi.

Ob tem sem se sam poskušal spomniti trenutka, ko sem se sam zapeljal brez pomožnih kolesc.

Ne gre. Spominjam se odrtih kolen, krast ter nesrečnega izleta s ceste direkt v koprive. A tega, kdaj mi je to uspelo, kot je Evi včeraj, pa ne.

Mogoče pa nekoč ko bom star in senilen…

Še prej pa sta v čakalnici preostala nadobudneža, ki morata opraviti “kolesarski izpit”.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Ime (obvezno)

e-poštni naslov (ne bo prikazan) (obvezno)

Spletna stran

Vaš komentar:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !


Išči

Kategorije

Povezave