The dark side...

Kolo
8.05.2009 v The dark side... | Komentarji (0)

Včeraj sem naučil hčerko voziti kolo. Brez pomožnih kolesc, da se razumemo.

Sicer nič kaj presenetljiv dosežek, glede na to, da je pred kratkim dopolnila 6 let. Prav zaprav nama je uspelo dokaj pozno. Naj pristavim, da se mala rola že skoraj 2 leti. A kolesa brez pomožnih kolesc se ni in ni hotela pritakniti. Poskusila sva že lani, jeseni. Odstranil sem ji pomožna kolesca in gremo!

Pa ni šlo. Poleg tega je več nisem dobil na kolo. Seveda pozimi itak ni bil pravi čas. Smo raje malce izpopolnjevali tehniko smučanja.

Sedaj spomladi pa je bil že skrajni čas. Odpor smo ji poskušali zlomiti na vse možne načine. Mislim, da je pretehtalo dejstvo, ko je spoznala, da vsi njeni vrstniki, pa še veliko mlajših, obvlada to mojstrovino.

A izgledalo je sila nerodno. In predvsem naporno zame!

Držeč kolo, ponavadi za sedež, sklonjen na njo sem tekal ob kolesu gor in dol po ulici. NIsem še začel s tekom, pozimi pa je orbitrek bolj kot ne sameval.

Seveda nisem zdržal dolgo. Tokrat mi je njena nevztrajnost šla na roko.

Začetki so bili sila neobetavni. Izgledalo je že, da se nikoli ne bo naučila. A včeraj, ko sva spet vadila se je dogodil preboj. Začutil sem, da ji uspeva ujeti in držati ravnotežje. Zato sem jo spustil. In se je kar peljala. Seveda še moram biti zraven. Težave so ob startu, kakor tudi ob ustavljanju/sestopu. Peleg tega se ji tudi ograja vse prevečkrat postavlja ob pot. A gre. Praktično se pelje  samostojno. Sam izgledam bolj kot nekakšen bodyguard iz filmov o ameriškem predsedniku. No, s to razliko, da sam ob tej priložnosti ne oblečem obleke, pač pa sem bolj v “casual” stilu. 

Navdušenje je bilo seveda nepopisno. O tem je morala  obvestiti vse prijatelje iz vasi, pred spanjem pa še babici telefonirati. Še po pravljici je o tem čebljala. Verjamem, da bo danes ravno to glavna tema v vrtcu.

Že kar načrtuje, kdaj se bo spet peljala. Danes ima telovadba, zato šele jutri. In pa v nedeljo.

Sam moram kupiti kaseto za kamero. Čeprav sem najpomembnejši trenutek že zamudil, pa je del tega dogajanja vseeno dobro posneti. Za spomin. Gre za enega izmed prizorov, ki bi jih bilo res škoda zamuditi.

Ob tem sem se sam poskušal spomniti trenutka, ko sem se sam zapeljal brez pomožnih kolesc.

Ne gre. Spominjam se odrtih kolen, krast ter nesrečnega izleta s ceste direkt v koprive. A tega, kdaj mi je to uspelo, kot je Evi včeraj, pa ne.

Mogoče pa nekoč ko bom star in senilen…

Še prej pa sta v čakalnici preostala nadobudneža, ki morata opraviti “kolesarski izpit”.

  • Share/Bookmark

Elektrika – krivec za padec rodnosti
29.10.2008 v The dark side... & miks | Komentarji (1)

O razlogih se je, se in se verjamem tudi bo še veliko govorilo. Nekatere napovedi za “stari svet” so kar strašljive. Še nekaj desetletij in Evropa bo postala celina starostnikov. Le tu in tam bo srečati kakšnega otroka.

Nimam želje teoretizirati o posledicah. K pisanju me je vzpodbudil članek, ki na zanimiv način najde enega od krivcev:

Zaradi izpada elektrike na Nizozemskem baby boom -
Devet mesecev po izpadu elektrike beležijo v okrožju Maasdriel na Nizozemskem 44-odstotni porast rojstev. “Sploh ne moremo dojeti, koliko otrockov prihaja na svet,” je za nizozemsko tiskovno agencijo BNR povedala poklicna babica Brendy Kouwenberg. Edina možna razlaga za trenutni baby bomb je izpad elektrike pred devetimi meseci. Takrat je namrec nek vojaški helikopter poškodoval elektricno omrežje, zaradi cesar so bile vasi v okrožju Maasdriel tri dni in noci brez elektrike, posledicno pa tudi brez televizije, interneta in racunalniških igric. Vir: STA, 28. 10. 08

Tudi naši politiki radi govorijo o tem problemu. Predlagajo različne rešitve. Kaj če bi se odločili za podoben električni izpad? Le-ta jih tudi ne bi ničesar stal. Gospodinjstva bi celo privarčevala nekaj ter s tem dobila nazaj del preveč zaračunane elektrike.

  • Share/Bookmark

Zdravilo za prehlad
10.10.2008 v The dark side... | Komentarji (0)

Moram priznat, da že od nekdaj zavidam posameznikom, ki znajo povedat šale. Verjamem, da se vsake zadeve da do neke mere priučiti, a za določene stvari brez talenta ne gre. Menim, da velja tole tudi za pripovedovanje šal.

Zaključek, da sam tega talenta ne premorem, se naključnemu bralcu tega uvoda, seveda ponuja sam po sebi. In je pravilen. Za sabo imam že precej predstavitev, strokovnih seveda, tuj mi ni niti radijski mikrofon, kakor tudi ne, čeprav v bistveno manjši meri, televizijska kamera. Pravijo, da sem uspešen, dober. A pri pripovedovanju šal, objektivno ocenjeno, zelo nesmešen. Iz tega razloga se tega početja tudi ne poslužujem. Nisem tip človeka, ki bi rinil z glavo skozi zid. V družbi zato veliko raje uživam na strani poslušalcev.

Kljub vsemu bom tokrat premierno na blogu skušal “povedati” šalo. No, pravzaprav anekdoto. Povedal mi jo je zadnjič stric (le-ta talent za pripovedovanja šal, za razliko od mene, nedvomno premore), ki se mu je pripetila že več let nazaj. V prekmurščini se je slišala enkratno, upam, da je s prevodom ne pokvarim.

Dogajalo se je, v napol vaški, gostilni. Za šankom sedita stric ter ta možakar, morebiti še kdo. Ne vem in niti ni pomembno. Streže jim mlada kelnarica, revica hudo prehlajena. Teče ji iz nosu, oči zasolzene, kiha, v grlu jo praska, slabo se počuti,… Skratka nedvomno navaden prehlad. Nobene potrebe po zdravnikovi potrditvi laično postavljene diagnoze.

Punca se pritožuje, išče nasvet s strani modrejših sogovornikov, po kakem domačem zdravilu.
Pa se oglasi tale možakar, morebiti se mu je zasmilila rekoč: “A imate doma jabolka?”
“Imamo.”, odvrne natakarica.
“No, potem pa, ko prideš domov, pojdi v klet. Poišči najlepše, največje jabolko ter ga razreži na osem koščkov. Vsak dan pojej enega in boš ozdravela!”, zaključi z nasvetom iz domače lekarne.

Punca, ki ga ves čas pozorno posluša, se mu zahvali ter odide. Glede na to, da je očitno nasvet vzela smrtno resno jo imam na sumu, da gre za blondinko. Pri stricu tega dejstva sicer nisem preverjal, a bi si upal kar stavit.

No skratka, ko je bila dovolj vstran se možakar obrne k mojemu stricu, ki se je prav tako čudil nad tole slišano modrostjo rekoč: “Naj me koklja brcne, če v osmih dneh tale prehlad ne bo izzvenel!” ;)

  • Share/Bookmark

Čudež
10.07.2008 v The dark side... | Komentarji (2)

V življenju smo takemu dogodku povečini redko izpostavljeni. Sam sem včeraj popoldne bil enemu izmed njih priča. Čudežu življenja namreč.

Kljub mojemu bogatemu znanju biologije človeka in medicine nasploh, rojstvo otroka težko drugače opišem.

Ves ta začetek s popadki, ki si sledijo čedalje pogosteje, odpiranje porodnega kanala, ki ga vsake toliko časa odčita babica. Želje, da se čimprej konča. V kožo porodnice, svoje žene, se kar ne upam postaviti.

In na koncu pride trenutek, ko je treba pritisniti. Enkrat, dvakrat, trikrat,… Močno, močneje!

Najprej je tu glavica, še nekaj dolgih sekund in na operacijski mizi leži nebogljeno človeško bitje. Človek.

Kakšen potencial se skriva v njem! Kakšen bo njegov karakter? Kako bo izgledal? Koliko srečnih trenutkov bo vnesel v naše življenje? Koliko ljubezni mu bom dal?

Leži nebogljen. S popkovnico še vedno privezan na mater. Brez glasu. Zadržujem dih. A je živ?

Sekunda, dve, tri,…

Nato jok. Ne močan. Prijeten. Sporoča mi, da je vse v redu. Da je z nami.

Zal, dobrodošel. Rodil si se na nepopoln svet. Edino, kar ti lahko obljubim je neizmerna ljubezen. In vse ostalo, manj pomebno, kar boš rabil.

  • Share/Bookmark

Kolesarji na cesti
25.06.2008 v The dark side... | Komentarji (4)

Opažam jih že kar nekaj časa. Sedaj, ob lepem vremenu množično. Tudi sam sicer rad sedem na kolo, a zaradi trenutne situacije sem večinoma resda potnik na štirih kolesih.

Sicer me ne motijo. Tudi, ko se po cesti izven naselja peljejo vštric. Bolj takrat, ko se stemni, večina jih pa luči namreč nima. Samomorilci pač.

Moteča se mi zdi vožnja po cesti v naseljih, le meter vstran pa “teče” kolesarska steza. Ponavadi gre v tem primeru za “resnejše” kolesarje (na specialkah). Razumem, da so hitrejši kot kaka stara mama, ampak ali za njih prometni predpis potemtakem ne velja? A se oni lahko vozijo po cesti? Kljub bližnji kolesarski stezi?

Resda je od mojega opravljanja testa o cestno-prometnih predpisih minilo že poldrugo desetletje, a mislim da te pravice nimajo. Niso je imeli takrat, kakor je tudi niso pridobili sedaj.

 Včasih me ima, da bi jih kar z avtom preusmeril na stezo, kjer bi se morali voziti. A se bojim, da bom v tem primeru edini krivec jaz.

No, pa tudi ko se že peljejo po kolesarski stezi je pravilna smer vožnje prej izjema kot pravilo. Zanima me le, čigava krivda bo ob morebitnem trčenju avta s takim “geistfahrerjem”?

  • Share/Bookmark

EP 2008
21.06.2008 v The dark side... | Komentarji (1)

Včerajšnja tekma med Hrvaško in Turčijo je bila prva, ki sem jo gledal. Vsaj Hrvati niso zmagali. Drugače bi mi bilo žal porabljenega časa. Pa ni bilo vedno tako. Spomnim se prejšnjih svetovnih in evropskih prvenstev. Redko katero tekmo sem zamudil. Leta 84 sem bil v Baški, v šoli v naravi. Svetovno prvenstvo v Mehiki. S kakšnim žarom smo spremljali tekme! Leta 1994 sem zameril bratrancu. Tip je res pogledal vsako tekmo. Sam sem junija imel zaključne izpite, pa potem sprejemne za faks. Skratka bolj malo časa za nogomet. Izbiral sem tiste, ki jih bom gledal.

Nasploh je težava teh prvenstev, da se odvijajo junija. Vedno se končuje šola, ali pa se na faksu začno izpiti. Kako sem si želel konca tega. Vedno sem si predstavljal, da enkrat, ko bom v službi, bom pa pogledal vsako tekmo.

A ljudje se spreminjamo.  Nogomet mi ni več tako zanimiv. Najprej sem nehal spremljati klubsko sceno, nato tekme naše reprezentance, sedaj pa še prvenstvi.

 A tudi danes sem Ruse in Nizozemce malce pogledal. Izgleda kar zanimivo, favoriti izgubljajo po tekočem traku. Verjetno bom odslej večino tekem pogledal. No, vsaj finale.

  • Share/Bookmark

Naivnost
7.06.2008 v The dark side... | Komentarji (1)

Sam se, vsaj nekaj zadnjih let, nimam za naivneža. Ta zaverovanost, predvsem v poštenje ljudi, me zato vsake toliko tepe. Zadnjikrat ta teden.

Ob nakupu avta sem se zmenil da, če ga do izteka registracije ne prodam, dam starega kot kupnino. Za znesek smo se zmenili, prodajalec si je celo prefotokopiral prometno dovoljenje ter opravil cenitev avta. Dogovorjena cena je resda ostala pri ustni obliki, a to mi je zadoščalo.

Ker mi 9.6. poteče registracija, sem v ponedeljek poklical prodajalca v salon z namenom, da se zmeniva o prevzemu avta. Zataknilo se je, uganili ste, pri ceni. Kar naenkrat se mu je zdela previsoka. Teden dni nazaj naj bi prevzeli podobno vozilo, 2 leti mlajše, za enako ceno. Torej ta znesek pri mojem avtu ne bo šel skozi. Izrazil je dvom, da bi se midva menila o enaki cifri.

Malce poslušam, potem pa se mi stemni pred očmi. Slišal je marsikaj, besed si po ohladitvi ne upam prelivat na blog. Lahko me ima za marsikaj, za lažnivca pač ne. Po izpustu ventila sem mu vrgel slušalko dol, še vedno zelo razburjen.

Resda je šlo le za 500€. A bolj kot za denar, je šlo za princip.

Ni minilo 5 minut, ko sem bil deležen klica iz salona. Resda brez vsakršnega opravičila. Tudi sam se za izpad nisem in se ne bom opravičil. Cena za rabljen avto bo resda manjša, a razliko 500€ mi bodo krili v obliki popusta za novega.

Če pogledam s pozitivne strani sem eden redkih, ki je pri S-maxu uspel, pri uradnem dobavitelju, dobiti popust.

  • Share/Bookmark

Octavia Combi 2.0 – na prodaj
6.05.2008 v The dark side... | Komentarji (0)

octavia_2.jpg

Kako slabo leto nazaj sva z ženo začela resneje razmišljat o naraščaju. Tokrat o tretjem, ki obenem pomeni zaključek “serije”.

Takrat nisva pomislila na problem prevoza. Astra je resda manjša, a Octavia, pa še karavan se na prvi pogled ne zdi premajhna. Nenazadnje lahko dam zadaj sedet tri dedce, kako potem ne bi tri “cicibančke”?

Ja, izgleda logično sklepanje, pa ni! Ne grejo not!? Otroški sedeži namreč.

Tako se je okrog novega leta začela gonja za večjim prevoznim sredstvom. Skorajda sem že naročil grand Scenica (ki ima srednji sedež v tretji vrsti manjši od ostalih dveh), a smo na koncu pristali pri večji različici iz Fordove hiše. V tem mesecu se bo predvidoma le-ta sestavljal na tekočem traku.

Tako je postala Octavia odveč. Sam sem jo nameraval imeti še kako leto, morebiti dve. Kupil sem jo rabljeno, staro 4 leta, a me ni razočarala. Tako se kar stežka ločim. Posebej zaradi dejstva, da je še nedolgo nazaj  dobila nov pogonski jermen, vse štiri zavorne diske, akumulator. Vmes sem zamenjal še kako podrobnost. Minulo jesen sta recimo skoraj istočasno šla obadva motorčka, oz. mehanizma za spuščanje zadnjih stekel. Zaradi časovne usklajenosti sem najprej sumil na sabotažo ta malih, a me je mehanik pomiril z dejstvom o nekakovostnem materialu tega mehanizma.

Skratka, avto gre od hiše. Upam, da bo novemu lastniku služil podobno, kot je nam.

PS (6.6.08) – nič več na prodaj.

  • Share/Bookmark

Medved v ameriški hiši
2.04.2008 v The dark side... | Komentarji (0)

Moj portfelj 

V sklade sem prvič vstopil pred slabima dvema letoma. Previdno, boječe. Na žalost, ali celo na srečo ob korekciji. Tako je nekaj časa stanje bilo negativno. Nato gor, samo gor. Sledili so drugi skladi, višji zneski. Resda nekakšna zlata sredina, a denar se je nabiral.

 Dokler niso Američani zabluzili. A niso mogli preračunat koliko si lahko privoščijo?!

Bik je oddirjal, prilomastil je medved. Le ta je ozimnico dobesedno pospravil.

Še dobro, da sem dolgoročni vlagatelj. Zaenkrat dobro spim. A kako dolgo? Čakam na bika!
.
.
PS: Obdobje 19.05.2006 – 02.04.2008 = 684 dni. Povprečna donosnost (IRR) celotnega portfelja v izbranem obdobju: 0,29% v EUR letno. :(

PS2 (15.4.08) – po obetajočem odboju navzgor je portfelj včeraj prvič pristal v minusu. Kako globoko bo šlo?

  • Share/Bookmark

“Prekleti policaji”
27.03.2008 v The dark side... & miks | Komentarji (1)

Tako se je zadnjič hudoval nek gospod. In kar ni mogel nehat. Brezveze, da so mu odvzeli vozniško dovoljenje. Sedaj se mora s kolesom vozit. Kar ni in ni mogel odnehat.

Nisi rabil 5 minut pogovora z njim, da ti je postalo jasno kako zelo rad pogleda v kozarec. Pravzaprav sem sklepal, kaj je botrovalo odvzemu. A ker ni in ni nehal z godrnjanjem, sem vseeno postavil, pravzaprav retorično vprašanje.

Napihal sem“, je odmahnil z roko.

No, v tem primeru, pa jim dam prav. Kaj se pa imajo pijanci po cestah vozit” , sem odvrnil.

Morali bi videti izraz na njegovem obrazu. Revež je potreboval podporo in udrihanje čez može v modrem, jaz pa mu takole vrnem! Še besedice ni spustil. Samo debelo je pogledal ter odšel.

Kolegica mi je rekla, da sem si preveč upal. Z njim, da ni dobro češenj zobat.

K vragu. Na ku… mi gredo taki tipi. Odkar imam družino in otroke sem postal na take idiote res alergičen. Kar ne upam si predstavljat, da se mi kateri izmed pijancev v avto  zabije. Ali povozi otroka na prehodu, kot je bil to nedavno primer v Zagrebu.

Vsem bi jim odvzel vozniško dovoljenje ter ga nikoli vrnil. Ob nesreči s smrtnim izidom pa za 30-let v čuzo.

  • Share/Bookmark

Išči

Kategorije

Povezave